Digitalna identiteta v EU se spreminja: od dokumenta k nadzoru nad lastnimi podatki

Evropska unija vstopa v pomembno obdobje razvoja digitalne identitete. Identiteta državljana se vse manj razume zgolj kot osebni dokument ali uporabniško ime za dostop do spletne storitve.

V ospredje prihaja model, pri katerem posameznik svojo digitalno identiteto uporablja pri javnih in zasebnih storitvah ter sam nadzoruje, katere podatke v posameznem primeru razkrije.

Pomemben del te spremembe predstavlja European Digital Identity Wallet (EUDI Wallet) oziroma evropska denarnica digitalne identitete.

Evropska uredba o digitalni identiteti državam članicam nalaga, da državljanom in prebivalcem ponudijo vsaj eno evropsko denarnico digitalne identitete do konca leta 2026. Njena uporaba bo prostovoljna.

To pomeni pomemben premik v načinu razmišljanja o digitalni identiteti.

Ena identiteta – različne uporabe

Evropska digitalna denarnica je zasnovana tako, da bi uporabniku omogočala varno dokazovanje identitete ter uporabo različnih digitalnih dokazil.

Med drugim se razvijajo oziroma preizkušajo možnosti za:

• dostop do javnih storitev,
• odpiranje bančnega računa,
• mobilno vozniško dovoljenje,
• elektronsko podpisovanje pogodb,
• zdravstvene storitve in recepte,
• dokazovanje izobrazbe,
• potovanja,
• plačila,
• dostop do podatkov socialne varnosti.

Veliki evropski pilotni projekti so te primere uporabe preizkušali v sodelovanju več sto javnih in zasebnih organizacij.

Toda pomembnejše vprašanje od tega, kaj vse bo mogoče hraniti v digitalni denarnici, je lahko nekaj drugega:

Koliko podatkov moramo dejansko razkriti, da nekaj dokažemo?

Ali moramo vedno povedati, kdo smo?

Predstavljajmo si preprost primer.

Spletna storitev želi preveriti, ali je uporabnik starejši od 18 let.

Danes lahko takšno preverjanje pomeni posredovanje datuma rojstva ali celo dokumenta, na katerem so še ime, priimek, fotografija in drugi osebni podatki.

Toda storitev v resnici morda potrebuje samo odgovor:

DA – oseba je starejša od zahtevane starosti.

Ni nujno, da potrebuje tudi njeno ime, naslov ali natančen datum rojstva.

Prav v to smer se razvija evropski pristop. Evropska komisija je leta 2026 države članice pozvala k pospešeni uvedbi evropske rešitve za preverjanje starosti, ki omogoča dokazovanje izpolnjevanja starostnega praga brez razkritja natančne starosti, identitete ali drugih osebnih podatkov. Rešitev je zasnovana tako, da se lahko uporablja samostojno ali integrira v evropsko denarnico digitalne identitete.

To predstavlja pomembno načelo prihodnje digitalne identitete:

dokazati potrebno, ne razkriti vsega.

Selektivno razkrivanje podatkov

Evropski okvir zato vključuje koncept selektivnega razkrivanja podatkov.

Uporabnik lahko v določenem primeru razkrije samo tisti podatek oziroma atribut, ki ga druga stran dejansko potrebuje.

Evropska pravila za digitalne denarnice izrecno zahtevajo podporo selektivnemu razkrivanju atributov. Uporabniku morajo omogočiti tudi nadzor nad uporabo osebnih identifikacijskih podatkov in elektronskih dokazil.

To je pomemben premik od klasičnega modela:

»Pokaži mi svojo identiteto.«

k modelu:

»Dokaži mi samo tisto, kar moram vedeti.«

“Prihodnost digitalne identitete ni v tem, da človek razkrije več podatkov, ampak da lahko z manj podatki varno dokaže več.”
— Inštitut 1. april

Posebno vprašanje: biometrija

Še občutljivejše vprašanje predstavljajo biometrični podatki.

Julija 2026 je Evropska komisija dodatno spremenila tehnične zahteve za evropske digitalne denarnice. Kadar uporaba denarnice zahteva posredovanje portreta uporabnika, mora biti razkritje pod nadzorom uporabnika. Predvideni so opozorilni mehanizmi, beleženje transakcij ter izrecna potrditev uporabnika pred razkritjem biometričnega podatka.

To kaže, da vprašanje digitalne identitete ni več samo vprašanje:

»Ali lahko sistem ugotovi, kdo sem?«

Temveč tudi:

»Kdo lahko zahteva moje podatke, katere podatke lahko zahteva in ali imam nad tem dejanski nadzor?«

Od gesel proti dokazovanju identitete

Dolga leta je digitalna identiteta temeljila predvsem na kombinaciji uporabniškega imena in gesla.

Toda geslo samo po sebi ne predstavlja identitete človeka.

Lahko ga pozabi, razkrije, izgubi ali pa ga pridobi druga oseba.

Zato se razvoj premika proti kombiniranju različnih metod avtentikacije, kriptografskih dokazil, digitalnih poverilnic in drugih varnostnih mehanizmov.

Evropski okvir tako ne gradi samo nove elektronske osebne izkaznice, temveč širši ekosistem zaupanja med državljanom, državo in ponudniki storitev.

Kje v tej razpravi vidimo QEI?

Pobuda QEI – Quantized Encrypted Identity, ki jo razvija Inštitut 1. april, izhaja iz podobnega temeljnega vprašanja:

Kako dokazati identiteto ali določeno lastnost posameznika, ne da bi pri tem po nepotrebnem izpostavljali njegove osebne podatke?

QEI je trenutno koncept in razvojna pobuda, ne uveden evropski sistem. Zato ga ne enačimo z evropsko digitalno denarnico.

Vidimo pa pomembna področja, na katerih je smiselno raziskovati možne povezave in dopolnitve:

• minimizacija osebnih podatkov,
• večfaktorsko preverjanje,
• lokalna obdelava občutljivih podatkov,
• kriptografska zaščita identitete,
• nadzor posameznika nad uporabo identitete,
• sledljivost dostopov,
• načelo Privacy by Design.

Razvoj EU tako potrjuje predvsem nekaj, kar je pomembno tudi za razpravo o QEI: prihodnost digitalne identitete ne bo odvisna samo od tega, kako učinkovito lahko identificiramo človeka, ampak tudi od tega, kako malo podatkov moramo pri tem razkriti in kako dobro jih lahko zaščitimo.

Digitalna identiteta postaja infrastruktura

Digitalna identiteta bo postopoma postajala infrastruktura, podobno kot so danes plačilni sistemi, telekomunikacije ali internet.

Uporabljali jo bomo pri stikih z državo, bankami, zdravstvom, izobraževanjem in zasebnimi podjetji.

Zato mora biti razprava o prihodnosti digitalne identitete širša od same tehnologije.

Gre tudi za vprašanja:

Kdo nadzoruje identiteto?

Kje so podatki?

Kdo jih lahko zahteva?

Ali lahko uporabnik vidi, kdo jih je uporabil?

Ali lahko svojo starost, upravičenost ali drugo lastnost dokaže brez razkritja celotne identitete?

In predvsem:

Ali tehnologija služi človeku ali mora človek svojo zasebnost prilagajati tehnologiji?

Evropska unija je z evropsko denarnico digitalne identitete naredila pomemben korak proti novemu modelu.

Naloga raziskovalnih pobud, kot je QEI, pa je lahko raziskovanje, kako bi lahko naslednje generacije takšnih sistemov naredili še varnejše, bolj zasebne in bolj usmerjene v zaščito posameznika.