Kibernetski napad lahko v nekaj trenutkih prekine delovanje pomembnih storitev. Toda dolgoročna škoda ni povezana le z izpadom sistema. Kaj se zgodi, če napadalec prevzame tudi uporabniško identiteto, administratorske pravice ali možnost odobravanja občutljivih dejanj? In ali bi drugačna zasnova digitalne identitete lahko omejila posledice?
Ko otrok izgine, lahko že nekaj minut pomeni veliko razliko. Kako danes ukrepajo policija, specializirane organizacije in sistemi za hitro obveščanje v Sloveniji, Evropi in ZDA? In ali bi lahko razvojni koncept QEI izboljšal izmenjavo preverjenih informacij, ne da bi zaradi tega posegel v otrokovo zasebnost?
Od lažnih spletnih trgovin, investicijskih goljufij in ukradenih bančnih podatkov do ponarejenih glasov in zlorabe umetne inteligence. Spletne prevare postajajo vse bolj prepričljive. Ali bi lahko digitalno identiteto zasnovali tako, da prevarantu ne bi zadostovalo zgolj ukrasti gesla, ponarediti sporočila ali izsiliti napačne odločitve?
Ali lahko digitalno identiteto zasnujemo tako, da niti vdor v administratorski račun ne omogoči neposrednega dostopa do osebnih podatkov uporabnikov?
Internet lahko odpove. Mobilno omrežje lahko izgine. Centralna storitev je lahko začasno nedosegljiva. Toda človek zaradi tega ne preneha biti to, kar je. Ali bi morala tudi njegova digitalna identiteta prenehati delovati? QEI odpira možnost drugačnega pristopa: internet kot infrastruktura za izdajo in sinhronizacijo, ne nujno kot pogoj za vsak posamezen dokaz.
V Italiji so v nekaj dneh odkrili tri biometrične osebne izkaznice z izredno natančno odstranjenimi mikročipi. Primer odpira vprašanje, ki sega dlje od fizične zaščite dokumenta: kaj se zgodi z digitalno identiteto, ko je kompromitiran njen nosilec?
Goljufi naj bi pri napadu na italijanski Fideuram uporabili lažno komunikacijo in z umetno inteligenco posnemali glas zaupanja vredne osebe. Rezultat: nakazila v skupni vrednosti približno 95 milijonov evrov. Primer kaže na problem, ki bo z razvojem generativne umetne inteligence postajal vse pomembnejši: če je mogoče ponarediti glas, podobo in način komunikacije človeka, na čem naj v prihodnosti temelji dokaz digitalne identitete in pooblastila?
Evropska komisija je 17. septembra 2026 predstavila predlog EU KIDS Act, s katerim želi okrepiti zaščito otrok in mladostnikov v digitalnem okolju. Predlog med drugim uvaja skupen evropski pristop k starostnim omejitvam ter več odgovornosti nalaga digitalnim platformam. Toda skupaj z omejevanjem dostopa se odpira tudi pomembno tehnično in družbeno vprašanje: kako zanesljivo dokazati starost uporabnika, ne da bi moral otrok vsaki spletni platformi razkriti svojo identiteto?
Trener, učitelj, mentor, vzgojitelj ali druga odrasla oseba ima lahko v življenju otroka pomembno vlogo in veliko stopnjo zaupanja. Toda kaj se zgodi, ko prav odnos zaupanja in avtoritete postane prostor za pritisk, strah ali morebitno zlorabo? Digitalna identiteta tega sama ne more preprečiti. Lahko pa odpira pomembno vprašanje: ali lahko otroku zagotovimo varen, neodvisen in preverljiv kanal do pomoči, ki hkrati varuje njegove pravice, zasebnost in pravice osebe, na katero se prijava nanaša?
Nedavni varnostni incident pri Revolutu odpira vprašanje, ki presega eno podjetje in eno finančno institucijo: kako v digitalnem svetu zanesljivo preveriti ne samo, od kod prihaja zahteva za občutljive podatke, temveč tudi kdo jo dejansko pošilja, ali je ta oseba za zahtevo pooblaščena in do katerih podatkov ima pravico dostopati? Primer kaže, da je lahko komunikacijski kanal videti legitimen, ne da bi bila s tem nujno dokazana tudi identiteta in pristojnost osebe na drugi strani.
