Kaj pomeni e-identiteta za državljane?
Digitalna identiteta postaja eden ključnih gradnikov digitalne družbe. V prihodnjih letih je ne bomo uporabljali samo za prijavo v državne portale, temveč vse pogosteje tudi pri stikih z bankami, zdravstvom, izobraževalnimi ustanovami, podjetji in drugimi digitalnimi storitvami.
Evropska unija z razvojem European Digital Identity Wallet (EUDI Wallet) vzpostavlja okvir, v katerem bodo lahko državljani in prebivalci svojo identiteto ter določena digitalna dokazila uporabljali tudi prek evropske denarnice digitalne identitete.
Toda kaj to dejansko pomeni za posameznika?
Digitalna identiteta je več kot uporabniško ime in geslo
Dolga leta smo digitalno identiteto povezovali predvsem z uporabniškim imenom, geslom in morda dodatno potrditveno kodo.
Toda geslo ni naša identiteta. Je samo eden od načinov, s katerim poskušamo dokazati, da imamo pravico do določenega računa ali storitve.
Sodobna digitalna identiteta gre bistveno dlje.
Omogoča lahko elektronsko dokazovanje identitete in uporabo preverljivih digitalnih dokazil v različnih situacijah – od javnih storitev in izobraževanja do bančništva, potovanj, podpisovanja dokumentov in drugih storitev.
Za državljana to lahko pomeni manj ponavljajočega se dokazovanja istih podatkov in enostavnejše digitalne postopke.
Ali moramo vedno razkriti celotno identiteto?
To je eno najpomembnejših vprašanj prihodnosti digitalne identitete.
Predstavljajmo si, da mora spletna storitev preveriti samo, ali je uporabnik starejši od 18 let.
Ali mora zaradi tega poznati njegovo ime, priimek, naslov in natančen datum rojstva?
Ni nujno.
Sodobni pristopi k digitalni identiteti omogočajo razvoj modela, pri katerem lahko uporabnik dokaže določeno lastnost, ne da bi moral razkriti več podatkov, kot jih druga stran dejansko potrebuje.
Namesto:
»Pokaži mi, kdo si.«
se lahko digitalna identiteta postopoma približuje načelu:
»Dokaži mi samo tisto, kar moram vedeti.«
To je pomembna sprememba.
Več nadzora nad osebnimi podatki
Digitalna identiteta pa ne odpira samo vprašanja udobja.
Odpira tudi vprašanje nadzora.
Ko digitalno dokazujemo svojo identiteto, bi morali razumeti:
- katere podatke razkrivamo,
- komu jih razkrivamo,
- zakaj jih druga stran potrebuje,
- kako dolgo bodo uporabljeni ali shranjeni,
- kdo lahko do njih dostopa,
- in kako lahko ugotovimo, da je do dostopa dejansko prišlo.
Zato postajajo načela, kot so minimizacija podatkov, selektivno razkrivanje in Privacy by Design, vedno pomembnejša pri razvoju digitalnih identitet.
Kaj bo to pomenilo v vsakdanjem življenju?
Digitalna identiteta bo za večino ljudi pomembna predvsem takrat, ko bo postala skoraj neopazen del vsakodnevnih opravil.
V prihodnosti bi jo lahko uporabljali za dokazovanje identitete pri javnih storitvah, uporabo digitalnih dokazil, elektronsko podpisovanje, dokazovanje določenih upravičenj ali lastnosti ter druge postopke, pri katerih danes pogosto uporabljamo fizične dokumente ali različne ločene uporabniške račune.
Ključno vprašanje zato ni samo, koliko storitev bomo lahko opravili digitalno.
Pomembno je tudi, kako bo sistem pri tem varoval človeka.
Kaj se zgodi, če je digitalna identiteta zlorabljena?
Bolj ko postaja digitalna identiteta pomembna, večja je tudi odgovornost pri njeni zaščiti.
Če nekdo pridobi geslo za eno spletno stran, je lahko ogrožen posamezen uporabniški račun.
Če pa bi napadalec lahko zlorabil širšo digitalno identiteto posameznika, bi bile posledice potencialno bistveno večje.
Zato prihodnji sistemi ne morejo temeljiti samo na enem varnostnem elementu.
Pomembni postajajo kriptografska zaščita, večfaktorsko preverjanje, varno upravljanje digitalnih poverilnic, sledljivost dostopov ter arhitekture, ki zmanjšujejo količino osebnih podatkov, izpostavljenih posamezni transakciji.
“Dobra digitalna identiteta ni tista, ki o človeku razkrije največ. Dobra digitalna identiteta je tista, ki lahko zanesljivo dokaže potrebno in pri tem razkrije čim manj.”
— Inštitut 1. april
Kje v tej prihodnosti vidimo QEI?
Prav s temi vprašanji se ukvarja tudi raziskovalna pobuda QEI – Quantized Encrypted Identity.
QEI ni nadomestilo za evropsko digitalno denarnico in trenutno ni uveden sistem. Gre za raziskovalni koncept, katerega namen je preučiti, ali je mogoče posamezne elemente digitalne identitete zasnovati tako, da bi dodatno zmanjšali izpostavljenost izvornih osebnih in občutljivih podatkov.
Med področji raziskovanja so minimizacija podatkov, kriptografska zaščita, lokalna obdelava občutljivih informacij, večfaktorsko preverjanje, sledljivost dostopov in načelo Privacy by Design.
Osrednje vprašanje je preprosto:
Ali lahko prihodnji sistemi zanesljivo potrdijo tisto, kar mora posameznik dokazati, ne da bi zaradi tega razkrili več njegove identitete, kot je potrebno?
To vprašanje postaja še pomembnejše, ko digitalna identiteta prehaja iz posamezne spletne storitve v širšo infrastrukturo družbe.
Digitalna identiteta mora ostati v službi človeka
Tehnološki razvoj sam po sebi še ne zagotavlja zaupanja.
Državljan mora vedeti, da sistem njegove identitete ne uporablja širše, kot je potrebno, da so občutljivi podatki ustrezno zaščiteni in da ima nad njihovo uporabo dejanski nadzor.
Prihodnost digitalne identitete zato ne bo določena samo s tem, kaj bo tehnologija sposobna narediti.
Določena bo tudi s tem, koliko zasebnosti bomo sposobni ohraniti ob njeni uporabi.
Digitalna identiteta lahko državljanom prinese enostavnejše storitve, večjo varnost in manj administrativnih ovir.
Toda njeno najpomembnejše merilo bi moralo ostati človek:
več varnosti, več nadzora in manj nepotrebnega razkrivanja osebnih podatkov.
